Evropska unija si ambiciozno prizadeva za uresničitev svojih podnebnih ciljev, določenih v Pariškem sporazumu iz leta 2015 in nadaljnjih konferencah v okviru svojega evropskega zelenega dogovora, katerega cilj je, da Evropa najpozneje do leta 2050 postane podnebno nevtralna celina. To je pravno zavezujoč cilj zahvaljujoč evropskim podnebnim pravilom. Vendar so podnebne spremembe svetovni problem, ki se ne konča na mejah naše celine, zato Evropa tega svetovnega problema ne more rešiti sama, čeprav lahko veliko pomaga. Evropska unija je največji trg na svetu in ima zato veliko mednarodno moč. Poleg tega ima visoko izobraženo in usposobljeno prebivalstvo ter že ima bogate izkušnje z razvojno pomočjo po vsem svetu. V okviru strategije Global Gateway EU že vlaga milijone v razvojno pomoč. Podnebje je tudi sektor strategije Global Gateway, zato bi ga lahko razširili, da bi dosegli še večji del sveta. Zato ta zamisel Evropsko unijo poziva, naj: — Pripraviti okolju prijaznejšo zakonodajo, katere učinek bi bil čutiti po vsem svetu zaradi prevladujočega položaja kot največjega svetovnega trga. — Uporabite več kvalificirane delovne sile in naprednega zasebnega sektorja za pomoč pri blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju podnebnim spremembam po vsem svetu. — Spodbujanje evropske zelene industrije po vsem svetu. — Razširitev podnebnega dela strategije Global Gateway. — Oblikovati in spodbujati globalno koristno strategijo, kot je evropski zeleni dogovor, za doseganje podnebnih ciljev po vsem svetu. Evropska unija je eden najnaprednejših, najnaprednejših, najbogatejših in dejavnih akterjev na svetu, zato ima lahko prihodnost kot vodilna na področju podnebja na mednarodni ravni. Verjamem, da je prihodnost Evrope zelena, prihodnost zelene pa je Evropa.

Potrebujemo pomembno udeležbo mladih v EU. Prireditev EYE mora biti brezplačna, ne le za privilegirane mlade, ki lahko plačajo stroške in potrebujejo strateški dokument s priporočili, ki jih je treba spremljati do naslednje prireditve EYE. Prisluhnite našemu glasu za ukrepanje in ne nosajte!

V Evropi imamo demografska vprašanja in iščemo več dela – tako bele ovratnice, kot so zdravniki, inženirji IT ali učitelji, kot tudi modre ovratnice, kot so vodovodni inštalaterji, gradbeni delavci ali električarji. Hkrati ljudje zunaj Evrope spremenijo svoje življenje in začnejo novo poglavje v Evropi zaradi socialno-ekonomskih vprašanj. Ustvarimo program, v okviru katerega se bodo ljudje lahko prijavili, da bi prišli v Evropo, se učili lokalnega jezika in potrebovali poklic v določeni regiji. Rečimo, da si palestinska ženska iz taborišča v Libanonu prizadeva za boljšo prihodnost in se je pripravljena preseliti na Švedsko, se učiti švedščine in se izobraževati, da bi postala medicinska sestra. Država članica EU bi lahko imela nadzorovan seznam takih kandidatov in jim dovolila, da pridejo v državo pod nadzorovanimi pogoji, da se naučijo jezika, se seznanijo s posebnim potrebnim poklicem in zapolnijo vrzel v državi. Prepreči lahko valove nenadzorovanih migracij ljudi, ki si prizadevajo za boljšo prihodnost, saj imajo zdaj lahko zakonito priložnost, da to storijo na človeški način. Že imamo t. i. modri karton EU, ki bi ga lahko razširili!

EU bi morala tesno sodelovati z organizacijami, kot so ASEAN, Mercosur in Afriška unija, da bi spodbujala model EU v tujini. EU lahko s sodelovanjem s temi organizacijami regionalnega sodelovanja spodbuja človekove pravice, podjetništvo, evropski način življenja itd. To bi EU in njenim zaveznikom dalo nov glas, ki bi bil lahko neodvisen od ZDA ali Kitajske, ne pa proti njim. Takšen novi vpliv bi temeljil na sodelovanju med državami, ki jih zastopajo njene organizacije.

Prostovoljstvo je neverjeten program EU, ki mladim iz različnih držav v tujini omogoča, da se seznanijo s tem, kaj želijo postati, ali o drugih temah, ki jih zanimajo. Glavno vprašanje tega programa je, da so enkratna priložnost. Menim, da bi morala EU bolj podpirati prostovoljstvo. Ljudje, ki so končali dolgoročno prostovoljstvo, sodelujejo v novem, pri čemer delijo dejanske predloge prostovoljstva za prvo in izkušeno prostovoljca. Tako se bodo ljudje bolj pogovarjali o tem programu in ga predstavili mladim, da bi se seznanili z njim.

V interesu nacionalnih politikov je, da so ločeni in tako čim bolj povečajo svoje koristi. Po drugi strani je v interesu državljanov EU, da so državljani zvezne države, ki deluje usklajeno. EU kot zvezna država ne sme imeti lastne zunanje politike, vojske ali državljanstva. Potrebni so enotno državljanstvo, vojska in zunanja politika ter čim večje usklajevanje na področju odnosov med državo in prebivalstvom. Uvedba središčnega jezika (npr. angleščine), ki bi moral biti obvezen za vse uradne postopke poleg jezikov držav članic, bi lahko bil način za čim večje usklajevanje: uradi, policija, javne službe, sodišča itd. Vojska EU bi ob prisotnosti pivotskega jezika postala realistična možnost. Prvi korak pri tem je reforma izobraževanja, kjer je treba učencem zagotoviti čim večjo učinkovitost pri poučevanju jezika posrednika. Če bi se to zgodilo, bi se lahko državljan, ki prihaja iz kotička EU, skoraj brez težav preselil v državo članico, v katero se je preselil, tako v zaposlitvenem kot socialnem smislu.

Evropa je že celina, na kateri so ljudje ne glede na njihovo kulturno ozadje dobrodošli, da živijo, študirajo itd. Zakaj ne širimo svojega kulturnega ozadja, da bi poučevali preostale dele sveta o naših vrednotah in o tem, kaj je Evropa zares? Od Laponske do Sibirije in od gore Olympus do gore Everest. Erasmus+ bi moral biti namenjen vsem!

Evropska unija bi morala izvajati program nepovratnih sredstev in drugih oblik podpore za univerze in druge raziskovalne organizacije, ki delujejo v državah članicah in se osredotočajo na razvoj umetne inteligence za trajnostni razvoj in svetovno blaginjo.

Platforma za pobude, ki jih vodijo mladi: potrebujemo platformo za podporo in spodbujanje pobud, ki jih vodijo mladi in ki spodbujajo evropske vrednote in cilje, kot so trajnost, demokracija in socialna pravičnost, ki lahko mladim pomagajo, da se počutijo opolnomočeni in vključeni v oblikovanje prihodnosti EU v EU in zunaj nje.

Danes javna razprava v družbenih medijih poteka predvsem na platformah, ki so pod nadzorom zasebnih pridobitnih družb, kot so Facebook matična družba Meta, Twitter ali ByteDance. Kadar javne institucije komunicirajo prek teh kanalov, te nedemokratične akterje pripeljejo do pravic digitalne komunikacije. Hkrati državljane sili v oglaševanje, da bi pridobili informacije javnosti. Tretjič, evropski komunikacijski kanali so odvisni od ameriških in kitajskih podjetij. Javni organi bi zato morali prispevati k oblikovanju trajnostnih evropskih komunikacijskih kanalov z uporabo odprtih protokolov (Matrix, Activiy Pub) in lastne digitalne infrastrukture (v smislu diverzificirane infrastrukture).

Z začetkom vojne v Ukrajini in dobavo materiala je postalo jasno, da države, kot je Nemčija, nimajo opreme in pripravljenosti za reševanje odprtega konflikta s tretjo državo. Skupne oborožene sile EU bi lahko prispevale k odločnejšemu odzivanju na resnične grožnje naši varnosti, kot sta terorizem ali ruska grožnja. Poleg tega menim, da bi lahko ustrezni predpisi in ustanovitev trdnih institucij okrepili te organe, tako da bi jim zagotovili ustrezno gradivo za njihovo redno delovanje. To bo velik korak v zgodovini Evropske unije, vendar menim, da morajo evropski želodci, ki se strinjajo s to idejo, storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi to idejo uresničili.

Pomembno je, da EU ohrani svojo diplomatsko in strateško osvoboditev. Ker je vojna v Ukrajini napredovala, menim, da EU tega ni ohranila. EU je sramotno sledila političnemu programu Združenih držav Amerike in omejila svoje interese. Med sabotažo Severnega toka, strateške infrastrukture za celotno EU, se Unija ni dovolj odločno odzvala, čeprav je bila eden najpomembnejših virov energije za EU. EU v ukrajinskem konfliktu ne zagovarja nevtralnega stališča, temveč trenutno zavzema stališče o soverenju, ki je zelo nevarno za interese EU. Storjeno je bilo vse, da bi čim bolj ločili nas od Rusije, ki je služila le interesom Združenih držav in Kitajske. EU bi morala biti sposobna delovati bolj neodvisno od interesov drugih držav, zlasti v času krize, kot je sedanja.

Varnost na mejah EU je seveda ključnega pomena. Zlasti v južnem Sredozemlju so razmere na mejah nesprejemljivo nestabilne.

Vendar migranti in prosilci za azil niso sovražnik EU. So preprosto obupni ljudje, ki si prizadevajo za boljše življenje. Namesto tega je treba storiti več za boj proti uspehu tihotapskih mafij v južnih sosedah EU.

To je mogoče doseči z okrepljeno diplomatsko in vojaško prisotnostjo na teh območjih, vendar bo to le do zdaj. Veliko bolje bi bilo spodbujati vstop migrantov v EU prek rednih kanalov. EU bi morala migrantom olajšati dostop do držav članic na druge načine kot s tihotapljenjem.

Azilni postopek je trenutno dolgotrajen in nepregleden. Treba ga je pospešiti in ga narediti preglednejše. Dostop do zakonitih migracij bi bilo mogoče izboljšati z ustanovitvijo več migracijskih centrov v državah izvora, kar bi omogočilo začetek migracijskih poti brez nevarnih nedovoljenih potovanj.

Migranti bi morali imeti možnost, da zaprosijo za vizum za pridobitev pravice do dela ter da pridobijo stanovanjske pogodbe in pogodbe o zaposlitvi iz svojih matičnih držav ter se nato varno preselijo v EU. Zagotavljanje zakonitih migracij je odgovor na srčno prelomne podobe iz Sredozemlja.

Za osebe, ki so že v državah gostiteljicah, bi bilo treba med čakanjem na potrditev statusa azila optimizirati pogoje. Azilni postopek bi moral biti tudi dostopnejši, manj birokratski in manj zastrašujoč. Odpraviti bi bilo treba vsakršno diskriminacijo v teh procesih.

Množična migracija ustvarja kaos: Evropa ne more sprejeti vseh. EU in njene države članice imajo lastne težave in bi jih morale odpraviti, preden poskušajo ublažiti posledice tujih nesreč.

Nevladne organizacije, ki izvajajo humanitarne operacije v Sredozemlju, spodkopavajo prizadevanja za zmanjšanje priseljevanja. Z reševanjem pretihotapljenih migrantov, ki so bili zapuščeni na morju, njihove dejavnosti kršijo mejne politike EU in pomagajo tihotapiti mafije pri nadaljevanju njihovih nezakonitih dejavnosti. Tako delujejo kot tihotapci.

EU bi morala to priznati in jih odločneje obravnavati. Njihove čolne je treba zapleniti ali uničiti, da se pošlje jasen signal.

Ena največjih nevarnosti širjenja lažnih novic je, da manipulirajo z javnim mnenjem in povzročajo izkrivljanje resničnosti. Oznake ali oznake družbenih medijev, ki na primer temeljijo na nezanesljivih ali napačnih informacijah, pogosto zavajajo ljudi, saj vplivajo na njihov način razmišljanja. Lažne novice in oznake se pretirano uporabljajo kot orodje v političnih konfliktih, med drugim pri zasedbi ozemelj. Natančneje, oznako #CrimeaIsRussia, ki je bila uporabljena kot orodje ruske dezinformacijske kampanje, je mogoče razumeti kot sredstvo hibridnega vojskovanja. Težava je v tem, da če zgornja oznaka ostane na spletu več let, lahko naslednje generacije, ki jo bodo kliknile, ustvarijo lažen občutek resničnosti političnih razmer v krimski regiji.

V naslednjem koraku si mora EU prizadevati za omejitev lažnih in zavajajočih oznak in oznak družbenih medijev. Evropa mora najti ustrezna orodja v tej smeri, da bi zaščitila svoje vrednote, pravno državo in človekove pravice. 

 

Ob spremljanju svetovnih dogodkov v letu 2021 je jasno, da mora Evropska unija delovati skupaj: pomembno je, da se pripravi na prihodnje grožnje in ohrani neodvisnost od držav, ki niso članice EU. To bi bilo mogoče doseči z vzpostavitvijo skupne zunanje politike, ki bi pripomogla k ohranjanju miru na celini. To bi lahko razumeli kot ključni korak k doseganju statusa polne politične unije.

Skupna zunanja politika bi EU omogočila, da pokaže moč in odločnost na srečanjih z državami v diplomatskih predstavništvih. Prispeval bi tudi k izboljšanju zunanje in notranje učinkovitosti; upravni stroški za konzulate ali veleposlaništva bi se lahko zmanjšali, odločitve pa bi se lahko sprejemale pravočasno in učinkovito.

Poleg tega bi pomagal zaščititi interese EU in njenih državljanov po vsem svetu, hkrati pa nenehno spodbujal mir in svobodo.

EU bi morala oblikovati obvezen nadnacionalni program, v katerem bi lahko sodelovali vsi mladi, ki bi po dopolnjenem osemnajstem letu lahko sodelovali v programih socialnih storitev in razvojnih projektih lokalnih skupnosti. To bi bil resnično nadnacionalni program, če bi državljanom omogočil, da se preselijo v druge države, na primer v delovnih taboriščih ali prostovoljnih službah. Tako bi se mladi lahko srečali, zgradili vseživljenjska prijateljstva, pa tudi povečali ozaveščenost o državljanski dolžnosti, evropski identiteti in solidarnosti. Program bi tako lahko temeljil na obstoječih programih, kot sta Erasmus+ in evropska solidarnostna enota.

Program Erasmus+ bi bilo treba dodatno okrepiti na bolj celosten in vključujoč način, na primer z večjim upoštevanjem finančnega ozadja.

Študentom EU bi moralo biti na voljo več priložnosti za študij in delo v tujini ter kratka dokumentacija po programu Erasmus+ za vse udeležence, da bi bila izmenjava kulture in izkušenj na voljo vsem. Izmenjave Erasmus so v središču mehke moči EU, ki določa norme, zato bi jih bilo treba kot take nadgraditi.

Poleg tega bi bilo treba zagotoviti boljše financiranje štipendij, zlasti za tiste iz držav vzhodnega partnerstva. Prav tako bi moralo biti več priložnosti za izmenjave med državami EU in državami, ki so del vzhodnega partnerstva (Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldavija in Ukrajina).

To bi lahko bila na primer „regionalna potovanja za izmenjavo“, na katerih mladi obiščejo drug drugega, da bi okrepili povezanost med regijami in spodbudili kulturno izmenjavo.

Unija bi morala kot blok poglobiti svoje vezi z državami v razvoju. Z naložbami, financiranjem šol in ustanov, ki spodbujajo izobraževanje, bi mladim koristila večja kakovost življenja, hkrati pa bi se povečal svetovni položaj Evropske unije. Mladim študentom bi omogočil, da se seznanijo s temeljnimi vrednotami EU, kot so demokracija, enakost spolov in spoštovanje človekovih pravic, ter jim morda olajšal nadaljevanje poklicne poti v državah članicah Unije.

EU bi morala imeti integrirano, vendar decentralizirano in visoko učinkovito energetsko omrežje. Zaradi decentralizirane strukture je oskrba z električno energijo manj občutljiva na morebitna tveganja in manjša potreba po centraliziranih elektrarnah (jedrske elektrarne, elektrarne na bioplin itd.).

Na primer, presežek fotovoltaične energije, proizvedene v Španiji, bi se nato lahko skladiščil v črpalnih hidroelektrarnah na Norveškem, ki bi se porabili ponoči na Poljskem.

Za širjenje izkušenj in najboljših praks EU na področju izobraževanja, kulture, mladine in športa bi bilo treba v državah vzhodnega partnerstva vzpostaviti vozlišča EU za mlade. Za mlade iz teh držav bi bilo koristno, če bi imeli kraje, kjer se lahko srečajo s predstavniki EU, se seznanijo z najboljšimi praksami na področju izobraževanja, kulture in športa ter izvajajo pobude pod pokroviteljstvom takšne platforme.

Države članice včasih pošljejo plastiko, pripravljeno za recikliranje, v neevropske države. Evropska unija mora zagotoviti, da se to ne bo zgodilo. Evropski državljani bi morali prevzeti odgovornost za izbiro življenjskega sloga in sami zapreti krog.

EU je preveč odvisna od tujih držav, kar zadeva zdravila, medicinsko opremo in s tem povezano blago. Za večjo neodvisnost bi bilo treba okrepiti in subvencionirati lokalne dobavne verige. Poleg tega se mora EU zavedati možnosti izrednih razmer, na katere bi se lahko na primer pripravila z vzpostavitvijo lokalnih rezervnih zalog za nujne primere.

Vloga Evropske unije pri razvoju miru je pomembna in jo je treba okrepiti: Poleg obsodbe tistih, ki kršijo mednarodno pravo in pogodbe, je zelo pomembno, da se borimo proti morebitni svetovni vojni. Eden od načinov za to je zagotoviti, da vojska ne sme imeti v lasti jedrskega orožja, kot so jedrske bombe.

Regionalne organizacije se nenehno ustanavljajo in imajo pomembno vlogo v svetovni politiki. To bo vplivalo na način pogajanj o trgovinskih sporazumih in varnostnem sodelovanju. Obstaja možnost, da se prihodnji trgovinski sporazumi ne bodo več sklepali na dvostranski ravni med državami, temveč med regionalnimi organizacijami. Sedanje diplomatske strukture tega ne morejo rešiti.

Zato bi morala Evropska unija uporabiti svoje diplomatsko strokovno znanje za začetek ustanavljanja Unije regionalnih organizacij na mednarodni ravni. To ne bi le dokazovalo avtonomije, temveč bi poudarilo moč Unije in priznalo, da smo skupaj močnejši kot samostojni.

Spremljanje svetovnih dogodkov v letu 2021 je jasno, da mora Unija stopiti skupaj: pomembno je biti pripravljen na morebitne grožnje in ohraniti neodvisnost od držav, ki niso članice EU. To bi lahko dosegli z vzpostavitvijo skupne zunanje politike, ki bi koristila Evropi in pripomogla k ohranjanju miru na celini.

Skupna zunanja politika bi EU omogočila, da pokaže moč in odločnost pri srečanjih z državami v diplomatskih misijah. To bi pripomoglo tudi k izboljšanju zunanje učinkovitosti, saj bi se lahko zmanjšali upravni stroški za konzulate ali veleposlaništva. Prav tako bi lahko pomagal zaščititi interese EU in njenih državljanov po vsem svetu, hkrati pa nenehno spodbujal mir in svobodo.

Skupna vojska bi pomagala zagotoviti neodvisnost Evropske unije, koristila vojnim obdobjem in zmanjšala verjetnost provokacij tretjih držav. Skupna vojska EU bi prihranila sredstva in denar, ki bi jih bilo mogoče ponovno vložiti v druge dele gospodarstva.

V okviru Bidnove administracije se zdi, da je možno tesnejše sodelovanje med ZDA in Evropsko unijo. Na to bi bilo treba gledati kot na priložnost za okrepitev partnerstva med obema stranema in za vzpostavitev poglobljenega sodelovanja. Ker je Biden zagovornik proste trgovine, bi morala področja sodelovanja vključevati finančno sodelovanje. Drugo področje bi morali biti podnebni ukrepi, ki bi jih morale ZDA in EU postaviti za zgled drugim.

V času krize in izrednih razmer so zavezništva in zavezniki pomembnejši kot kdaj koli prej, zato je ključnega pomena, da se ozrejo onkraj meja Unije, okrepijo vezi z ZDA in spodbujajo solidarnost.

Migracije v EU so pogosto posledica nerazvitosti drugod. EU bi morala storiti več za vzpostavitev stabilnega in varnega gospodarskega in političnega okolja v regijah, iz katerih prihajajo migranti. Prispevek k ustvarjanju varnih in uspešnih držav drugod je v najboljšem interesu EU in tretjih držav.

V nekaterih primerih je to mogoče doseči z odpravo gospodarskih vezi med evropskimi državami in nekdanjimi kolonijami, ki preprečujejo njihov razvoj, zlasti v zvezi z naravnimi viri. V drugih pa so za to potrebni posebni razvojni projekti. V tem primeru bi bilo treba projekte skrbno spremljati, da bi zagotovili, da bodo izboljšali življenja in zmanjšali spodbudo za odhod, ne pa financirali koruptivnih voditeljev.

Ena od rešitev za zmanjšanje uživanja rdečega mesa v Evropi je lahko kampanja za nadomestitev tradicionalnega goveda z rdečim mesom, ki se skoraj ne razlikuje od govejega mesa, vendar je okolju prijaznejše za proizvodnjo. V skladu s tem moramo več vlagati v alternativne možnosti za meso, pridelano v laboratorijih.

Vendar je ne glede na to, koliko potrošniških navad se lahko spremeni, bistvenega pomena tudi, da se preneha oddajanje proizvodnje mesa v zunanje izvajanje neevropskih držav, kot je Brazilija, da bi zaščitili osnovne ekosisteme, kot je Amazonija.

Obstaja veliko oblik čezatlantskega sodelovanja, vendar je treba okrepiti priložnosti za mlade ter srednješolske in univerzitetne študente. Zato bi morala EU razviti program mobilnosti, ki bo ameriškim študentom omogočil, da se seznanijo s kulturo različnih držav članic EU, kulturno raznolikostjo narodov in institucionalnim sistemom.

Za izboljšanje in okrepitev vezi med EU in ZDA bi bilo treba vzpostaviti okvir za priložnosti za izmenjavo na področju izobraževanja. Mladim iz ZDA in EU bi omogočila, da izkusijo drugačen način življenja, in sicer z delovno prakso ali prakso, študijskimi programi v tujini ali drugimi dejavnostmi kulturne izmenjave.

Spoznavanje odločnih mladih v Evropi in sodelovanje za boljšo prihodnost bosta zagotovila, da bo čezatlantsko sodelovanje ostalo trajnostno tudi v prihodnosti. Program bi zato moral biti odprt za srednješolske in visokošolske študente iz Severne Amerike. Lahko bi na primer vključeval program, v katerem udeleženci živijo z družino gostiteljico v državi članici.

Študij v ZDA je drag in vsi si ne morejo privoščiti izkušenj. Da bi povečali dostopnost, bi se lahko del obstoječih sredstev programa Erasmus preusmeril v podporo evropskim študentom, ki se udeležujejo izmenjav v ZDA.